Voda očiščuje. Star pregovor pravi, da so po deževju vse svinje čiste in vsi ljudje umazani. Tudi stoletne vode priderejo na površje, zamašijo odtoke, prestopijo bregove in zalijejo, kar je ustvarila človeška roka. Ne glede na to, s kakšnim namenom je človek nekaj ustvaril. Ali si je zgradil hišo in jo napolnim s stvarmi, ki mu olajšajo življenje, ali je odslužene reči naložil v garažo. Morda je klet napolnil s pridelki, ki jih je shranil za zimo. Lahko pa je svoje neuporabne smeti odpeljal v bližnji gozd ali jih nemarno odvrgel v potok. Narasla voda bo iz globin naplavila naše sranje na površje. Iz gozdov, polj in cest bo dvignila naše smeti in jih odložila na naša dvorišča. Odprla bo okna in vrata naših skrivnih kotičkov in iz njih izplavila naše skrbno varovane skrivnosti, da bodo vsem na očeh. Uničila bo vse, kar ji bo stalo na poti, ostalo pa premazala z lepljivim in smrdečim blatom. Ko bo voda odtekla, bo sonce obsijalo vse uničene sanje, upe in želje. Ostali bodo le kupi s
NA PRAGU NEČESA VELIKEGA Govorili so ji, da je drugačna, da je posebna, pametna in na pragu nečesa velikega. Ona je mislila, da je napačna, da je navadna in da iz nje ne bo nič posebnega. Elektrika je od nekdaj prasketala v njej, v konicah njenih prstov se je kopičila energija. Vesolje ji je ponujalo možnosti brez mej, ljudje so ji sledili kot da je mesija. Lahko bi postala uspešna, pa ni vztrajala, lahko bi spremenila svet, pa si ni upala. Morda je bila skriti genij, morda zdravilka, pa ni verjela, da je česa takega zmožna. V njej so posebne moči, iskra vseh njenih prednikov v njej tli. In čeprav tega sama ne vidi, čuti, da takšne kot je ona na svetu ni. Ljudje ji govorijo, da prihaja njen čas, da jo čaka preboj, ker je nekaj posebnega. Napetost se kopiči v njenem telesu, ko še naprej živi na pragu nečesa velikega.