Preskoči na glavno vsebino

Lažne želje

 Lepe želje, ki jih nekomu zaželimo ob rojstnem dnevu, so pogosto le vljudnostne fraze, s katerimi Facebook prijateljem pokažemo, da smo opazili obvestilo socialnega medija o dogodku. Družinskim članom in prijateljem iz mesa in krvi, pa voščimo bolj iskreno, osebno, iz srca.

Letos pa sem dobila v hišni nabiralnik voščilnico, kjer je bilo napisano posvetilo skupaj z naukom. Oziroma s tem, kar avtorju leži na duši, le da je bilo prikrito. Kot bi, saj veste kaj, zavil v celofan. Na prvi pogled gre za lepo darilo, nato pa vidiš teksturo in zavohaš smrad.

Šlo je za nasvete o tem, kakšna naj bom, kakšna bi morala biti, da bom sprejemljiva, všečna in pogodu. Da bom ustrezala kriterijem, ki so po njenem mnenju edini pravilni, saj se je ta oseba čutila pozvano, da mi jih na prefinjen način sporoči. In to kar v obliki voščila za rojstni dan.

Nisem popolna, tega se zavedam in precej veliko truda vlagam v lastno rast in razvoj. Pa ne zato, da bi postala popolna. In tudi ne zato, da bi se prilagajala željam drugih ljudi in da bi se pustila oblikovati po njihovih merilih. A tudi kdor je spisal voščilnico je daleč od popolnosti. Zelo, zelo daleč. Kaj za vraga je nekoga torej gnalo, da spiše prikrito kritiko mojega vedenja in mi jo pošlje po pošti? Narcizem? Stiska? Dolgčas? Sovraštvo? Ljubezen?

Kakršen koli je že bil resnični namen te anti-voščilnice, ne bo dosegla željenega učinka. Kadar ti nekdo da lažno pohvalo, skozi stisnjene zobe, s kislim nasmeškom, na pokroviteljski način ali skupaj s kritiko, to lahko začutimo v trebuhu. Telo nam da znak, da smo priča laži in da je oseba neiskrena, zahrbtna, škodoželjna in škodljiva za nas. Takrat ne premlevajmo kdo, kako in zakaj. Lažno voščilnico zaprimo in vrzimo stran. Lahko jo tudi zažgemo. Voščilnico, ne osebe, se razume.

Naša dejanja govorijo našo resnico, dejanja drugih ljudi pa povedo njihovo resnico. Ne pustimo, da nam toksični ljudje odrejajo, kako naj živimo in kakšni naj bomo. Če čutimo, da za nas nekaj ni prav, delujmo v skladu s tem. Saj če se bomo prilagodili vsem, ki vstopajo v naše življenje, bomo kmalu izgubili sebe. Recimo si: ''O, ne, mene pa že ne boš na to foro!'', in naredimo tako, kot je za nas prav. Ostali ljudje bodo to ali sprejeli, ali pa odšli iz vašega sveta. V obeh primerih bo naša integriteta ohranjena in naš notranji mir bo ponovno vzpostavljen. Namaste.



Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Voda

Voda očiščuje. Star pregovor pravi, da so po deževju vse svinje čiste in vsi ljudje umazani. Tudi stoletne vode priderejo na površje, zamašijo odtoke, prestopijo bregove in zalijejo, kar je ustvarila človeška roka. Ne glede na to, s kakšnim namenom je človek nekaj ustvaril. Ali si je zgradil hišo in jo napolnim s stvarmi, ki mu olajšajo življenje, ali je odslužene reči naložil v garažo. Morda je klet napolnil s pridelki, ki jih je shranil za zimo. Lahko pa je svoje neuporabne smeti odpeljal v bližnji gozd ali jih nemarno odvrgel v potok. Narasla voda bo iz globin naplavila naše sranje na površje. Iz gozdov, polj in cest bo dvignila naše smeti in jih odložila na naša dvorišča. Odprla bo okna in vrata naših skrivnih kotičkov in iz njih izplavila naše skrbno varovane skrivnosti, da bodo vsem na očeh. Uničila bo vse, kar ji bo stalo na poti, ostalo pa premazala z lepljivim in smrdečim blatom. Ko bo voda odtekla, bo sonce obsijalo vse uničene sanje, upe in želje. Ostali bodo le kupi s...

10 paradoksalnih življenjskih resnic

Mnogo ljudi na svoji življenjski poti odkrije neka pravila ali vzorce, za katere se izkaže, da jih lahko posplošimo, saj veljajo za mnogo ljudi v našem okolju. Tako so se oblikovali ljudski izreki in pregovori in postali nekakšne splošno uporabne življenjske resnice. Marsikatera življenjska resnica je bila razkrita in zabeležena že pred več sto ali celo tisoč leti, a se vedno znova pojavi tudi v sodobnem času. Morda zato, ker se narava ljudi v bistvu ne spreminja, kljub temu, da se naše okolje spreminja zelo hitro. Medtem ko so nekatere zapisane misli slavnih ali neznanih prednikov jasne in nedvoumne, pa so druge simpatično paradoksalne, skoraj nemogoče, a zato nič manj resnične. Na večino od spodnjih misli se spomnim vsaj tedensko, če ne celo dnevno, ko zasačim sebe ali druge pri paradoksalnem početju. Pa bom začela kar z napadom na najljubšo vrsto rekreacije našega naroda. Tisto, kar kritiziraš pri drugih, v resnici sovražiš pri sebi. Povedano drugače, osebnostne lastnosti, ki ji...

Na pragu nečesa velikega

NA PRAGU NEČESA VELIKEGA Govorili so ji, da je drugačna, da je posebna, pametna in na pragu nečesa velikega. Ona je mislila, da je napačna, da je navadna in da iz nje ne bo nič posebnega.   Elektrika je od nekdaj prasketala v njej, v konicah njenih prstov se je kopičila energija. Vesolje ji je ponujalo možnosti brez mej, ljudje so ji sledili kot da je mesija.   Lahko bi postala uspešna, pa ni vztrajala, lahko bi spremenila svet, pa si ni upala. Morda je bila skriti genij, morda zdravilka, pa ni verjela, da je česa takega zmožna.   V njej so posebne moči, iskra vseh njenih prednikov v njej tli. In čeprav tega sama ne vidi, čuti, da takšne kot je ona na svetu ni.   Ljudje ji govorijo, da prihaja njen čas, da jo čaka preboj, ker je nekaj posebnega. Napetost se kopiči v njenem telesu, ko še naprej živi na pragu nečesa velikega.