10 paradoksalnih življenjskih resnic

Mnogo ljudi na svoji življenjski poti odkrije neka pravila ali vzorce, za katere se izkaže, da jih lahko posplošimo, saj veljajo za mnogo ljudi v našem okolju. Tako so se oblikovali ljudski izreki in pregovori in postali nekakšne splošno uporabne življenjske resnice.

Marsikatera življenjska resnica je bila razkrita in zabeležena že pred več sto ali celo tisoč leti, a se vedno znova pojavi tudi v sodobnem času. Morda zato, ker se narava ljudi v bistvu ne spreminja, kljub temu, da se naše okolje spreminja zelo hitro. Medtem ko so nekatere zapisane misli slavnih ali neznanih prednikov jasne in nedvoumne, pa so druge simpatično paradoksalne, skoraj nemogoče, a zato nič manj resnične. Na večino od spodnjih misli se spomnim vsaj tedensko, če ne celo dnevno, ko zasačim sebe ali druge pri paradoksalnem početju.

Pa bom začela kar z napadom na najljubšo vrsto rekreacije našega naroda. Tisto, kar kritiziraš pri drugih, v resnici sovražiš pri sebi. Povedano drugače, osebnostne lastnosti, ki jih sovražimo pri drugih, so v resnici deli naše osebnosti. So tisti deli nas, ki jih zanikamo in odklanjamo, zato jih raje preslikamo na druge. Tako sta zapisala že slavna psihoanalitika Carl Gustav Jung in Sigmund Freud. Zato debeli ljudje najraje komentirajo težo drugih, neiskreni ljudje nikomur ne zaupajo, ljubosumni ljudje pa največkrat varajo svojega partnerja.

Bolj kot se bomo trudili ugajati, manj bomo všečni. In bolj kot se bomo trudili nekoga impresionirati, manj verjetno ga bomo impresionirali. Pretiran trud ni seksi. Pisatelj Terry Pratchett je zapisal, da se tudi steklo bolj svetlika od diamanta zato, ker ima več za dokazati. Vrednost stekla pa je v primerjavi z diamantom nična.

Bolj kot se zavedamo lastne smrtnosti, bolj polno življenje bomo živeli. Zelo znan rek pravi, da živi vsak dan kot da je tvoj zadnji, ker nekoč tudi bo. Pripisujejo ga različnim avtorjem, prvi pa naj bi ga izrekel rimski cesar Mark Avrelij. Živeti v zavedanju, da je naš čas omejen pa ni enako kot živeti v strahu pred smrtjo. Zaradi nenehnega strahu se želja po novih doživetjih skrčila in življenje bo zaradi tega manj polno doživeto.

Več kot vem, bolj se zavedam, da nič ne vem, je zapisal filozof vseh filozofov, Sokrat. Toda tisti, ki vedo najmanj, so najbolj samozavestni, medtem ko so ljudje, ki vedo zelo veliko, polni dvomov. To je med drugim opazil tudi vsestranski mislec Bertrand Russel. Ne samo, da gre za velik paradoks, nekdo, ki nima znanja, je pa v svojih dejanjih samozavesten, je ne samo smešen, ampak tudi precej nevaren.

Če mislimo, da zmoremo, in če mislimo, da ne zmoremo, v obeh primerih imamo prav. To je menda rekel podjetnik Henry Ford. Gre za samouresničujočo se prerokbo, oziroma kako sami sebi mečemo metaforična polena pod noge. Naš uspeh je odvisen od naše naravnanosti. Če pričakujemo, da bo nekaj zelo težko doseči, bomo naleteli pri doseganju tega na cel kup težav.

Bolj kot je nekaj redko, nedosegljivo, bolj si bomo to želeli imeti. Če pa je te stvari okoli nas v izobilju in je lahko dosegljiva, manj bomo hrepeneli po tem. Moj nekdanji univerzitetni profesor je govoril, da si vrhunski športniki najdejo najlepše manekenke za dekleta zato, ker pač lahko. Morda je malo izven konteksta vsakdanjika, je pa verjetno res.

Če smo v okolju, ki je samo in zgolj znosno, torej ni prijetno, ni pa nevzdržno, ne bomo motivirani za spremembo. Tudi če je okolje toksično, neprijetno ali škodljivo. Šele v okolju, ki je za nas nevzdržno slabo, smo motivirani k odločitvam, ki bodo prinesle spremembe. Samo težke okoliščine nas spravijo k ukrepanju. Na primer, službo (in družbo) zamenjamo šele takrat, ko se začnemo izogibati določenim ljudem, morda celo vpijemo nanje, zaradi misli na delovni dan ne moremo spati ali pa se pri nas pojavijo druge zdravstvene težave za katere so krivi odnosi z ljudmi.

Pogosteje kot priznamo svoje napake, bolj nas bodo cenili. Poštenost in iskrenost sta bolj cenjeni kot nezmotljivost in vsevednost. Že stari slovenski pregovor pravi, da je skromnost lepa čednost. Razen, kadar hočemo nekoga prepričati, da nas zaposli ali spi z nami, seveda.

Bolj kot smo povezani, bolj smo osamljeni. Stik z ljudmi nam je preko elektronskih naprav omogočen praktično ves čas. Pristni stiki med ljudmi so redki, manj željeni, za mnoge celo stresni, saj ne živimo več v takšnem svetu. Ves čas nekam hitimo, nimamo časa za pogovore v živo, ampak si dopisujemo, 'všečkamo', komentiramo in pogovarjamo po telefonu medtem ko gremo po opravkih. Druženju z ljudmi iz mesa in krvi smo se do sedaj izogibali le introvertirani zapečkarji (in tovrstno početje tudi vehementno zanikali), danes je to običajna praksa večine zahodnega sveta.

In še ena na temo spleta, ne prepirajte se z ljudmi na internetu. Bolj kot želimo prepričati nekoga v svoj prav, manj je možnosti, da ga res prepričamo. Prava razprava med posamezniki je možna le brez vpletenosti čustev in ega, česar pa so zmožni le redki. V prepiru na spletnem forumu še tako cenjenega strokovnjaka sleherni butec potegne na samo dno komunikacijskega soda. Pisatelj Mark Twain je zapisal: ''Ne prepiraj se z neumnežem, saj te bo potegnil dol na svoj nivo in te premagal z izkušnjami''. Meni najljubši pisec, Terry Pratchett, pa dodaja, da bo prava neumnost vedno premagala še tako dovršeno umetno inteligenco. Pa še kako ima prav.