Mnogo ljudi na svoji življenjski poti odkrije neka pravila ali vzorce, za katere se izkaže, da jih lahko posplošimo, saj veljajo za mnogo ljudi v našem okolju. Tako so se oblikovali ljudski izreki in pregovori in postali nekakšne splošno uporabne življenjske resnice.
Marsikatera
življenjska resnica je bila razkrita in zabeležena že pred več sto ali celo
tisoč leti, a se vedno znova pojavi tudi v sodobnem času. Morda zato, ker se
narava ljudi v bistvu ne spreminja, kljub temu, da se naše okolje spreminja
zelo hitro. Medtem ko so nekatere zapisane misli slavnih ali neznanih prednikov
jasne in nedvoumne, pa so druge simpatično paradoksalne, skoraj nemogoče, a
zato nič manj resnične. Na večino od spodnjih misli se spomnim vsaj tedensko,
če ne celo dnevno, ko zasačim sebe ali druge pri paradoksalnem početju.
Pa bom
začela kar z napadom na najljubšo vrsto rekreacije našega naroda. Tisto, kar
kritiziraš pri drugih, v resnici sovražiš pri sebi. Povedano drugače, osebnostne
lastnosti, ki jih sovražimo pri drugih, so v resnici deli naše osebnosti. So
tisti deli nas, ki jih zanikamo in odklanjamo, zato jih raje preslikamo na
druge. Tako sta zapisala že slavna psihoanalitika Carl Gustav Jung in Sigmund
Freud. Zato debeli ljudje najraje komentirajo težo drugih, neiskreni ljudje
nikomur ne zaupajo, ljubosumni ljudje pa največkrat varajo svojega partnerja.
Bolj kot
se bomo trudili ugajati, manj bomo všečni. In bolj kot se bomo trudili nekoga impresionirati,
manj verjetno ga bomo impresionirali. Pretiran trud ni seksi. Pisatelj Terry
Pratchett je zapisal, da se tudi steklo bolj svetlika od diamanta zato, ker ima
več za dokazati. Vrednost stekla pa je v primerjavi z diamantom nična.
Bolj kot
se zavedamo lastne smrtnosti, bolj polno življenje bomo živeli. Zelo znan rek
pravi, da živi vsak dan kot da je tvoj zadnji, ker nekoč tudi bo. Pripisujejo
ga različnim avtorjem, prvi pa naj bi ga izrekel rimski cesar Mark Avrelij.
Živeti v zavedanju, da je naš čas omejen pa ni enako kot živeti v strahu pred
smrtjo. Zaradi nenehnega strahu se želja po novih doživetjih skrčila in življenje
bo zaradi tega manj polno doživeto.
Več kot
vem, bolj se zavedam, da nič ne vem, je zapisal filozof vseh filozofov, Sokrat.
Toda tisti, ki vedo najmanj, so najbolj samozavestni, medtem ko so ljudje, ki
vedo zelo veliko, polni dvomov. To je med drugim opazil tudi vsestranski mislec
Bertrand Russel. Ne samo, da gre za velik paradoks, nekdo, ki nima znanja, je
pa v svojih dejanjih samozavesten, je ne samo smešen, ampak tudi precej
nevaren.
Če mislimo,
da zmoremo, in če mislimo, da ne zmoremo, v obeh primerih imamo prav. To je menda
rekel podjetnik Henry Ford. Gre za samouresničujočo se prerokbo, oziroma kako
sami sebi mečemo metaforična polena pod noge. Naš uspeh je odvisen od naše
naravnanosti. Če pričakujemo, da bo nekaj zelo težko doseči, bomo naleteli pri
doseganju tega na cel kup težav.
Bolj kot
je nekaj redko, nedosegljivo, bolj si bomo to želeli imeti. Če pa je te stvari
okoli nas v izobilju in je lahko dosegljiva, manj bomo hrepeneli po tem. Moj
nekdanji univerzitetni profesor je govoril, da si vrhunski športniki najdejo
najlepše manekenke za dekleta zato, ker pač lahko. Morda je malo izven
konteksta vsakdanjika, je pa verjetno res.
Če smo v
okolju, ki je samo in zgolj znosno, torej ni prijetno, ni pa nevzdržno, ne bomo
motivirani za spremembo. Tudi če je okolje toksično, neprijetno ali škodljivo.
Šele v okolju, ki je za nas nevzdržno slabo, smo motivirani k odločitvam, ki
bodo prinesle spremembe. Samo težke okoliščine nas spravijo k ukrepanju. Na
primer, službo (in družbo) zamenjamo šele takrat, ko se začnemo izogibati
določenim ljudem, morda celo vpijemo nanje, zaradi misli na delovni dan ne
moremo spati ali pa se pri nas pojavijo druge zdravstvene težave za katere so
krivi odnosi z ljudmi.
Pogosteje
kot priznamo svoje napake, bolj nas bodo cenili. Poštenost in iskrenost sta
bolj cenjeni kot nezmotljivost in vsevednost. Že stari slovenski pregovor
pravi, da je skromnost lepa čednost. Razen, kadar hočemo nekoga prepričati, da
nas zaposli ali spi z nami, seveda.
Bolj kot
smo povezani, bolj smo osamljeni. Stik z ljudmi nam je preko elektronskih
naprav omogočen praktično ves čas. Pristni stiki med ljudmi so redki, manj
željeni, za mnoge celo stresni, saj ne živimo več v takšnem svetu. Ves čas
nekam hitimo, nimamo časa za pogovore v živo, ampak si dopisujemo, 'všečkamo',
komentiramo in pogovarjamo po telefonu medtem ko gremo po opravkih. Druženju z
ljudmi iz mesa in krvi smo se do sedaj izogibali le introvertirani zapečkarji
(in tovrstno početje tudi vehementno zanikali), danes je to običajna praksa
večine zahodnega sveta.
In še
ena na temo spleta, ne prepirajte se z ljudmi na internetu. Bolj kot želimo prepričati
nekoga v svoj prav, manj je možnosti, da ga res prepričamo. Prava razprava med
posamezniki je možna le brez vpletenosti čustev in ega, česar pa so zmožni le
redki. V prepiru na spletnem forumu še tako cenjenega strokovnjaka sleherni
butec potegne na samo dno komunikacijskega soda. Pisatelj Mark Twain je
zapisal: ''Ne prepiraj se z neumnežem, saj te bo potegnil dol na svoj nivo in
te premagal z izkušnjami''. Meni najljubši pisec, Terry Pratchett, pa dodaja,
da bo prava neumnost vedno premagala še tako dovršeno umetno inteligenco. Pa še
kako ima prav.
Komentarji
Objavite komentar