Predstavljajte si, da ste zaposleni v zdravstveni ustanovi, zjutraj pridete na delo in namesto da sproščeno spijete kavo s sodelavkami in pogovorite o tem, kar se je zgodilo v službi prejšnji dan, se nepričakovano znajdete na čisto pravi gledališki predstavi.
Usedete se torej med ostale zaspane sodelavce v izpranih uniformah
in natikačih, v tišini ste pripravljeni na površno poslušanje dolgočasne predaje
službe, ko se zaradi povsem običajnega stavka ali vsakdanje besede
nepričakovano prične razvijati monodrama z eno glavno junakinjo. Njen nastop
vsebuje dramatične premore, analogije, metafore, pozive k sodelovanju občinstva.
S tem povzroči pri neprostovoljnih gledalcih nelagodje, ozračje pa postane tako
napeto, da bi ga lahko razrezali z nožem.
Nastop pa seveda ni samo govorni, glavna junakinja ga vedno
popestri še z dramatično govorico telesa in uporabo predmetov za nazornejšo
ponazoritev. Kadar pa od občinstva ne dobi pričakovanega odziva, doda še vulgarno
besedišče in kretnje ter odkrito posmehovanje.
Interakcije z občinstvom je nastopajoča neizmerno vesela, pa naj
gre za odobravanje povedanega ali nasprotovanje. S pohvalo in strinjanjem si
deležen njenega pozitivnega odziva, z dvomom ali kritiko, pa hočeš nočeš postaneš
soigralec v tej spontani gledališki postavitvi. Kritika občinstva glavno
junakinjo spodbudi k nastopu, ki je vreden najmanj 'viktorja' za najboljšo
dramsko igralko, vsekakor pa kakšnega resnejšega zagovora pri nadrejenih.
Vse skupaj zveni zelo komično, in ko to spremljaš v živo tudi je
skrajno smešno, saj gre za bizarno dogajanje, ki je povsem izven konteksta in
očitno služi le potrebam po pozornosti izvajalke. Kajti kdor zna v trenutku, ko
ga ta vrtinec zabave skuša posrkati v svojo narcistično izkušnjo, jasno in
glasno postaviti svojo osebno mejo, se bo morda uspel izogniti prisilnemu
sodelovanju v drami. Kdor pa bo s kislim nasmehom le nemo počakal, da se zabava
preneha, ga bo vrtinec zvrtel, zmečkal in izvrgel, kadar bo njemu ljubo. Večina
ljudi počaka. In se ob tem počuti zelo, zelo slabo. A kaj, ko gre za osebo, ki je
nam v nadrejenem položaju.
Gre namreč za osebo s psihičnimi težavami oziroma za osebo z
osebnostno motnjo, katere pa ona ne zaznava. In ker je takšna oseba na delovnem
mestu nam nadrejena, ji težko postavimo zrcalo in rečemo, poglej, kaj delaš in
kako se obnašaš, poišči si pomoč. To lahko brez posledic storijo le njeni bližnji
prijatelji in družina. Sodelavci smo le naključne žrtve njenega delovanja ali pa
postanemo sovražniki, če neprimerno vedenje prijavimo in nas čaka še kaj
hujšega kot je spontano amatersko gledališče.
Tudi na splošno je v današnji družbi patološki narcizem vedno bolj
prisoten in naša toleranca zanj se zvišuje. Ljudem ne upamo več reči, da so
utrgani samovšečneži, ampak raje rečemo, da so ekscentrični, samosvoji posebneži.
In naj jih sprejmemo takšne kot so. In da imajo prav tudi, ko nimajo prav. In
da so rojeni vodje, ki jih ljudje obožujejo. In podobne laži.
Želim si, da bi manj ljudi sodelovalo v lažeh, v katere se be in
nas prepričujejo narcistične osebe in da bi nas več takšnim ljudem lahko
postavilo zrcalo, jim povedalo resnico tem, kako njihovo vedenje vpliva na nas
in zahtevalo, da se to takoj preneha. Da jim ne bi dalo moči in možnosti, da
uničujejo ljudi okrog sebe, še posebno s pozicij moči, kot so starši, učitelji,
šefi v službi in vodilni v državi. Želim si, da bi se ljudje začeli zavedati
svoje resnične vrednosti in da bi se eden do drugega vedli spoštljivo (upihnem
svečke na torti).
Komentarji
Objavite komentar