Predstavljajte si, da ste zaposleni v zdravstveni ustanovi, zjutraj pridete na delo in namesto da sproščeno spijete kavo s sodelavkami in pogovorite o tem, kar se je zgodilo v službi prejšnji dan, se nepričakovano znajdete na čisto pravi gledališki predstavi. Usedete se torej med ostale zaspane sodelavce v izpranih uniformah in natikačih, v tišini ste pripravljeni na površno poslušanje dolgočasne predaje službe, ko se zaradi povsem običajnega stavka ali vsakdanje besede nepričakovano prične razvijati monodrama z eno glavno junakinjo. Njen nastop vsebuje dramatične premore, analogije, metafore, pozive k sodelovanju občinstva. S tem povzroči pri neprostovoljnih gledalcih nelagodje, ozračje pa postane tako napeto, da bi ga lahko razrezali z nožem. Nastop pa seveda ni samo govorni, glavna junakinja ga vedno popestri še z dramatično govorico telesa in uporabo predmetov za nazornejšo ponazoritev. Kadar pa od občinstva ne dobi pričakovanega odziva, doda še vulgarno besedišče in kretnje te